Dvajset let po nastanku slovenskega trga se je ta ponovno znašel na križišču. Tokratno izbiro predstavljajo potrebne spremembe v smeri sodobnega, likvidnega, mednarodno povezanega trga, ki podjetjem nudi možnost za financiranje razvoja, vlagateljem pa možnost za kakovostno nalaganje denarja. Nasprotna smer predstavlja hitro umiranje, saj se lastniška konsolidacija, kateri je trg ta leta služil počasi zaključuje in brez sistemskih sprememb, trga takšnega kot je sedaj čez nekaj let ne bodo več potrebovala ne podjetja ne vlagatelji.

V dvajsetih letih bi lahko dosegli več
Letos decembra bo minilo dvajset let od ustanovitve Ljubljanske borze in s tem simboličnega rojstva slovenskega kapitalskega trga. V dveh desetletjih je ta sicer prehodil dolgo pot, a mu pri tem ni uspelo izboriti pomembnejše vloge v slovenskem gospodarstvu. Glavne razloge za to gre iskati v nekaterih političnih odločitvah, ki so kapitalski trg potisnile zgolj v vlogo »privatizacijskega poligona« preko katerega se je vršila bolj ali manj transparentna konsolidacija lastništva, ne pa tudi v vlogo enega od gonil gospodarskega razvoja Slovenije.

Ko je tajkunizacija prisilno končala konsolidacijski proces, je kapitalski trg dobil podobo borznega peskovnika v katerem vsak dan par vlagateljev kupi in proda nekaj delnic brez kakršnihkoli posledic za slovensko gospodarstvo. Podjetja denar za dolgoročni razvoj tradicionalno pridobijo pri bankah ali pa z zaprtimi izdajami vrednostnih papirjev. To je bilo v preteklosti možno in za podjetja ugodno, saj je bila likvidnost slovenskega... >>>